Vsi smo to že doživeli – poletni dan, vožnja do reke/jezera in osvežujoče kopanje za vas in vašega štirinožnega prijatelja v bistri hladni vodi. Potem je tu mučna vožnja domov, ko poskušate nenehno gledati na cesto, čeprav se boste kmalu onesvestili od vonja mokrega psa.
Andy Brunning, britanski učitelj kemije, je esenco zapletenih molekularnih reakcij destiliral v infografiko, ki je objavljena na njegovem blogu Compound Interest. To je le ena v njegovi seriji infografik, ki ponujajo znanstvene razlage vonjav, ki na običajni dan pozdravijo ali napadajo naše nosnice, na primer nov avto, stranišče, kava, sveže pokošena trava in slanina.
Ena od njegovih infografik je tudi vonj mokrega psa. Ko psa peljete na sprehod, pravzaprav na sprehod vzamete tudi celo vrsto mikroorganizmov. Te bakterije in kvasovke precej srečno prebivajo na koži in v dlaki vašega psa, delajo, kar počnejo mikroorganizmi, in v tem procesu proizvajajo vrsto hlapnih organskih spojin. To je geneza tega, kar bo postalo vohalni napad vonja po mokrem psu.
Če se te hlapne organske spojine proizvajajo ves čas, se lahko vprašate, zakaj moker pes smrdi toliko slabše kot suh pes. Voda ima pri tem pomembno vlogo saj pomaga razgraditi mikro izločke bakterij in kvasovk v pasji dlaki. Ko voda izhlapeva iz dlake, nosi s seboj hlapne spojine, ki takolažje dosežejo vaš nos. Poveča se tudi vlažnost zraka, ki obdaja psa, in ker je vlažen zrak sposoben sprejeti višjo koncentracijo smrdljivih molekul, se učinek še poveča.
Morda ni presenetljivo, da o vonju mokrih psov ni bilo veliko raziskav, vendar je bila pred nekaj leti izvedena pilotna študija za primerjavo razlik med spojinami, ki se oddajajo iz dlake suhih psov in mokrih psov. Študija je odkrila številne spojine, katerih koncentracija se je povečala, ko je bila pasja dlaka mokra; te so zajemale celo vrsto neodvisnih vonjav, od „žveplovih“, „zdravilnih“, sadnih in „zemeljskih“. Ugotovili so tudi, da se je koncentracija nekaterih spojin povečala drastičneje kot drugih.
Zgoraj navedene koncentracije benzaldehida, fenilacetaldehida, acetaldehida, fenola in 2-metilbutanala so se povečale za večji faktor v primerjavi s suho pasjo dlako kot nekatere druge spojine. Po drugi strani pa so opazili, da se nekatere spojine zmanjšujejo v koncentraciji. Spojine, pri katerih je bilo opaženo najpomembnejše zmanjšanje, so bile izovalerična kislina in več-ravne verige aldehidov.
Vse to prispeva k precej zapletenemu vzorcu sprememb in samo na podlagi te študije je težko ugotoviti natančne spojine, zaradi katerih moker pes diši toliko slabše kot suh pes. Vendar vidimo, da je to zagotovo posledica različnih koncentracij številnih vpletenih spojin.
Zdaj torej vsaj vemo, da psi niso sami krivi, da tako grozno smrdijo, ko so mokri. 🙂
Z Aravinim Odor Eliminator šamponom ali peno lahko poskrbimo, da se učinkovito znebimo smradu pri psu ali mački.